
Nea Likar
Spira Caeli
Slišiš nebo pod kožo?
Galerija Erič, Celje
Ulica mesta Grevenbroich 9
14. 11. – 16. 12. 2026
Odprtje razstave : 14. 11. ob 19.00
Spira caeli, slišiš nebo pod kožo je nadaljevanje serije Spira maris, ki jo je Nea Likar predstavila leta 2025 in z njo motrila rast deklice do ženske znotraj togih družbenih parametrov. Celoten koncept je prevevala intima samotnosti, ki omogoča poglabljanje, del te intime pa je bilo tudi obravnavanje romantičnih odnosov in zavzemanje pozicije znotraj njih, sebe in družbe. Med obravnavanjem skritega in neočitnega je preslikala človeška stanja v podobe morja, ki je nenehno premikajoče, pomirjujoče, a zmožno tudi kaosa in divjine. Umetniška dela je spremljal občutek fascinacije nad majhnostjo, delikatnostjo povezav soobstoja, občutek umetničine suverenosti in predanosti nenehnim metamorfozam in sprejemanjem sebe v vseh spreminjajočih se položajih. Tokrat Likar pogled obrača k nebu in iskanju prostora za dihanje.
Pričujoča razstava, se likovno predstavlja kot intenzifikacija predhodnega poglavja, z močnejšo svetlobno dramaturgijo in kontrastom in kot zaostreno, drznejše nadaljevanje opisanih tem združuje tri glavne motivike: intuitivne zemljevide, sindrom vsiljivca in hibridno človeškost. Tako se nadaljuje prevpraševanje posameznikovega položaja v svetu in pomembnosti njegovega doprinosa. Zemljevidi omogočajo predstavo videnih in doživetih pokrajin glede na čustvene impresije in subjektivno presojo, ter se umikajo umeščanju glede na praktičnost in opravilnost. Delujejo kot zemljevidi notranjih stanj, ki potrjujejo pomembnost orientiranja in prioritiziranja glede na individualno doživljanje in razumevanje okolja. Izstopajoči motivi spominov so v nasprotju s klasičnim zemljevidom, saj je področje definirano in vodeno s posameznikom, napram vnaprej določenega usmerjanja posameznika glede na okolje. Vprašanje produktivnosti in pomembnostne lestvice posameznika se prenese v podobe, ki komunicirajo tesnobo sindroma vsiljivca (impostor syndrome): psihološko izkušnjo, pri kateri ljudje dvomijo v svoje sposobnosti, talente ali dosežke ter živijo v nenehnem strahu, da bodo razkrinkani kot »prevaranti«, kljub jasnim dokazom o njihovi usposobljenosti. Sindrom sta leta 1778 identificirali Dr. Pauline Rose Clance in Dr. Suzanne Ament Imes, ki sta sindrom opazili pri, in raziskavo opravili na, visoko uspešnih ženskah. Avtorica prikazuje breme ustvarjalne in uspešne ženske, ki jo nenehno bremeni internalizirana misel o lastni nezadostnosti, povzročeni s strani družbe v kateri se mora ženska nenehno dokazovati s presežnostjo, njeni dosežki pa ostajajo podcenjeni. Želja po odličnosti, skoraj magičnih lastnostih in preseganju samega sebe se prevede v hibrida, transhumanistično tezo zavračajočo antropocentrizem. Hibridi združujejo človeka in žival, ozaveščajo lastnosti nas ki se povezujejo s celostnostjo sveta in vesolja, naše primarne impulze in podzavestno duševno dimenzijo. Uresničujejo različice sebe, ki bi inkorporirale in sprejele vse naše raznolike lastnosti. Animalista Protagonista prikazuje živali kot protagoniste: antropomorfne, oblečene, v človeških funkcijah. Opozarja na različne kritične vsebine npr. poklice v kulturi, sprejemanje (drugačnosti, mnenj, različnih teles, spolne usmerjenosti, kultur, bližine) in prioritiziranje upočasnitve, skrbi zase. Nea Likar v svoja dela zopet elegantno vpleta družbeni komentar in vztraja v položaju pronicljive introspekcije ter kritičnega odnosa do položaja ženske: čutečega bitja in delavke, ki zase gradi prostor miru.
Sara Nuša Golob Grabner
0 Comments